Naslov izvirnika: Limitless
Ocena: 5/5
Povzetek:
Verjetno bi vsakdo izmed nas želel imeti boljši spomin, si zapomniti več podatkov in izkoristiti svoje možgane, kolikor se le da. Jim Kwik je strokovnjak za izboljšanje spomina, optimizacijo možganov in pospešeno učenje. Najprej moramo pri sebi ugotoviti, da smo brezmejni in da zmoremo veliko več, kot si mislimo. Ko to dojamemo, postanemo bolj dovzetni za učenje. Učenje na tradicionalni način, ko tiho sedimo v razredu in si poskušamo zapomniti čim več informacij, je neučinkovito in nas ne pripelje do želenih rezultatov. Zato je pomembno, da spoznamo in osvojimo alternativne metode, ki so predstavljene v Kwikovem delu. (vir povzetka in slike naslovnice: https://www.mklj.si/gradivo/brezmejni-potencial/)
Kaj sem s knjigo spoznala:
Spoznala sem, da je šola ubila mojo željo do znanja. Učenje, ki se dogaja pod prisilo, je zelo škodljivo. Učenje, ki se dogaja v miselnosti možnega, z močno motivacijo in ustreznimi metodami, je nekaj povsem drugega. Naše najdragocenejše bogastvo so naši možgani in namen te knjige je končati trans, da smo omejeni. Avtor začne knjigo z osebno izpovedjo, kako je v vrtcu udaril z glavo v rob radiatorja in se je od takrat slabše učil in težje ostal pozoren med poukom. Tri leta je potreboval, da se je naučil tekoče brati in učiteljica mu je rekla, da ima zlomljene možgane. Po dolgih letih naporov in truda pa je na skodelici zagledal tale citat Alberta Einsteina: »Nobene težave ni mogoče rešiti na enaki ravni zavesti, ki jo je ustvarila.« Prešinilo ga je, da potrebuje boljše metode in začel je raziskovati tehnike učenja, branja in pomnjenja. V šoli te namreč nihče ne nauči, kako se učiti. Zdaj se je trud poplačal. Začel je učiti druge študente, kako se učiti hitreje in ustanovil ekipo, ki pomaga učiti ter o tem napisal tudi tole knjigo.
Avtor razjasni termin nevroplastičnost, torej da vsakič, ko se nekaj novega naučite, možgani stvarijo novo sinaptično povezavo. In vsakič, ko se to zgodi, se možgani fizično spremenijo – nadgradijo svojo strojno opremo, da bi bila v skladu z novo ravnjo uma. Nevroplastičnost je odvisna od sposobnosti nevronov, da rastejo in ustvarjajo povezave z drugimi nevroni v drugih delih možganov. To deluje tako, da se ustvarjajo nove povezave in se krepijo (ali včasih slabijo) stare. Ne velja več prepričanje, da se ne moremo več učiti, ko smo starejši, ampak da se lahko kadarkoli, v katerem koli življenjskem obdobju vedno naučimo nekaj novega, samo to možnost si moramo pustiti in začeti delati na tem.
Najpomembnejša stvar, ki sem se jo naučila s to knjigo, pa je, kako hitreje brati. Subvokalizacija je proces, kjer v mislih izgovarjamo besede, ki jih beremo. To upočasnjuje naše branje na hitrost branja na glas. Toda zmožni smo brati hitreje! Čim znamo brati po besedah in ne več po črkah kot v prvem razredu, lahko beremo s hitrostjo pogleda. Najbolj mi je bila všeč primerjava s hitro vožnjo, kjer moramo biti zbrani in se osredotočati samo na vožnjo, pri počasni vožnji pa naša pozornost lažje uide drugam, saj imamo čas za to. Pomembno je tudi, da si pomagamo s pripomočkom, avtor pravi npr. prstom, saj so oči navajene, da sledijo nečemu, drugače pa bolj preskakujejo. Sama si od te knjige naprej pomagam s kosom nebelega kartona oz. izrezanim koledarjem v širini strani, ki jo nato premikam po vrsticah in lažje sledim vrstici. Pomaga pa tudi, če lahko uporabite periferni vid in tako ne potrebujete pogledati čisto vsake besede. Dobri bralci imajo boljše službe, višje prihodke in več priložnosti za uspeh na vseh življenjskih področjih. Vsekakor se je dobro zavedati, da ne uči popolnosti, ampak napredek. Naredite si seznam knjig, ki bi jih radi prebrali ta mesec, in zapišite, kaj se lahko spremeni v vašem življenju, potem ko jih boste prebrali.
Vsekakor pa je ta knjiga spodbudila moj apetit po znanju. Zavedati sem se začela, da je verjetno za vsako področje, ki me zanima, nek strokovnjak s 30-letnimi izkušnjami napisal knjigo, ki jo lahko preberem v enem tednu. Knjige so po mojem še vedno najlažji način za posredovanje teoretičnega znanja. Uporaba interneta se zdi v teoriji tako preprosta in enostavna, praktično pa je minsko polje – na vsaki spletni strani kar mrgoli dejavnikov, ki so narejeni za preusmerjanje pozornosti (več v knjigi Ukradena pozornost).
Avtor zaključi knjigo z brezmejnim mišljenjem, kar ponazarja eksponentno razmišljanje – kaj pa, če poiščemo vzrok problema in namesto tega, da rešimo problem, odpravimo vzrok problema?
Komu priporočam knjigo:
Vsakomur, ki nujno potrebuje čim prej boljše metode za učenje, branje in pomnjenje.
Podobne knjige:
- Atomske navade, James Clear
- Koda izjemnega uma, Vishen Lakhiani
- Kako se učimo, Benedict Carey
- Izvor, Tara Swart